Vampirjevo življenje
četrtek, 18. februar 2010
…Spustila se je v dir. Tekla je in tekla, čeprav je vedela, da gotovi smrti ne more uiti. Neznanska sila jo je gnala naprej. Spotaknila se je, padla in čakala, da jo zagrne večna tema. Omagala je. Ni mogla več naprej. Usedla se je na skalo in vsa prestrašena čakala.
»Draga moja, si mislila, da mi lahko ubežiš?«
Spreletel jo je srh. Ozrla se je navzgor, od koder je slišala, da prihaja glas. Onemela je. Vanjo je zrl najlepši obraz. Njegova bleda žametna koža je bila tako vabljiva, a obenem obupno strašljiva. Njegove ustnice polne, oči živo rdeče.
Ves strah od prej je izginil. Rose se ga enostavno ni mogla bati. Bil je tako lep, tako popoln.
Mladi vampir je onemel. Ni mu bilo jasno, kam je izginil ves njen strah. Lov naenkrat ni bil več zabaven. Lahno kot veter se je spustil na tla in nepremično strmel v dekle.
»Em…živjo,« je po nekaj minutah dejala Rose.
Polna pričakovanja je čakala, da bo skrivnostni fant spregovoril. Toda njegove ustnice se niso premaknile. Le malce se je zdrznil.
»Jaz sem Rose. Prihajam iz bližnje vasi. Kdo si pa ti? Še nikoli te nisem videla,« je znova poskusila.
Spet tišina.
Postala je jezna, ker skrivnostni lepotec nikakor ni hotel govoriti z njo. Vstala je, se obrnila in počasi korakala nazaj proti domu.
»Rose!«
Globoko je vdihnila. Ta glas. Tako lep. Tako nečloveški. Obrnila se je.
»Počakaj. Ne odidi še, prosim.«
»Torej mi povej, kdo si.«
»Ne morem…« je odgovoril.
»Torej se nimava kaj pogovarjati,« je razočarano odvrnila Rose in zopet začela korakati proč.
»Dobro no, jaz sem Ian.«
»Oh, lepo da sva se spoznala!« je veselo vzkliknila Rose in pomolila svojo roko naprej.
Ian jo je narahlo prijel, a hitro spet spustil. Rose se je zdrznila. Ianova roka je bila ledeno hladna. Nenadoma je na dan privrel ves tisti strah od prej. Začela je bežati, saj je spoznala, kdo je v resnici on.
Še en padec.
Neznosna bolečina.
Tema…
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar